Lana je na delavnici nekaj dni nazaj, na kateri ji je pomagal Jake razlagala: "Tam, kjer smo Mi vsi ustvarjeni, je Nebo rožnato in se preliva v zlato barvo..." Zelo Mogočno, si mislim. Malo me misli odpeljejo Tja nekam daleč stran in skozi srce se mi v trenutku zapodi želja: "Rada bi videla to..." V naslednjem trenutku sebe vidim kako ob pogledu na takšno Nebo osupnem.
V naslednjih dneh se mi v misel večkrat prikrade ta želja. Razmišljam kako je to videti, kako doživeti. Poskušam si predstavljati kako se rožnata preliva z zlato barvo. Predstavljam si še kar lahko, manjka pa mi občutek, doživetje. Večkrat se zalotim, da me misli odpeljejo tja in, da sanjarim kako bi bilo, če bi se mi to zares dogodilo. Rožnato-rumeno (zlato) žareče Nebo, dan po Lanini delavnici. 🙏 |
|
Sanjarim, kot se mi to pogosto dogaja. In kdor sanja dosanja, pravijo, če je vse le podprto s čisto namero in srčno energijo. Z Jake-om sva zelo kmalu po tem, ko sva se srečala z Znanji in Razkritji, ki se od Mogočnih Svetlobnih Bitij podajajo preko Lane, velikokrat posedala po klopicah po Ljubljani in skupaj sanjarila, kako bi bilo lepo, če bi tudi midva enkrat lahko podajala ta Znanja in na ta način pomagala ljudjem. Priznam, ko danes pomislim nazaj se zavedam, da sva res imela pogum sanjariti o tem, ker sva o tem sanjarila pa sva bila sama še povsem "zelena" in na začetku te Poti. Spomnim se kako je iz naju le vrela želja, kipela so hrepenenje. To zgolj pride in je. Tega ne moreš nadzorovati ali zaustaviti. Ne moreš zanikati. Srce se odpira in včasih boli, da bi od vsega silnega jokal v Nebo. In tudi to se zgodi. Solze. Znotraj tebe je, se prebuja, zori. Le slediš tem občutkom. Pustiš jim da so. Veš na kaj se nanašajo. Navidezno čakaš, da se zgodi tisto najlepše, v resnici pa s svetlobno hitrostjo drsiš proti cilju.
Pred kratkim z Jake-om spet sediva na eni izmed klopic v Ljubljani, se pogovarjava, on pa mi reče: "Se spomniš, kolikokrat sva skupaj posedala po klopicah po Ljubljani in sanjarila o tem, kar se nama je sedaj uresničilo? In danes, spet sediva na eni izmed klopic in obema je uspelo to, o čemer sva sanjarila oba?" Zdrznila sem se, ker sem v trenutku ozavestila, da je temu res bilo tako in, da je tako. Z enakim koščkom Mogočnih Sanj na svoji dlani, ki čaka, da svojo podobo končno prizemlji v realnost. Priznam, niti v sanjah nisem drznila pomisliti, da so bile te Sanje tako Mogočne, ker ko enkrat udejanjaš svoja Hrepenenja, je to nekaj nepopisnega. Tisti dan, ko sem sama imela na Lanini delavnici prvič priložnost izkusiti prav to, nisem dojemala, nisem dohajala vsega, kar se je v moji notranjosti dogajalo. Naslednji dan proti večeru, pa sem padla v posebno stanje zamaknjenosti. Misli so se nizale, čustva so kipela. V tistem hipu sem se, ne da bi se povsem zavedala, ozrla skozi okno. Okamenela sem. Nebo je bilo obarvano rožnato in rožnata se je prelivala z mogočno živo rumeno (zlato) barvo. Osupnila sem. V trenutku sem podoživela kar nekaj dni pred tem zahrepenela in tudi videla. Čustva so eksplodirala in odvrtel se mi je film prejšnjega dne. Preveval me je občutek, kot da sem se zbudila iz globokega sna. V trenutku se je vse sestavilo v eno celoto, vse misli, vsa čustva, hrepenenja, dogajanja, vse. Vse v trenutku sijaja postane Eno. Same od sebe so se mi zapisale misli, ki sem jih začutila in jih podelila: "V zadnjih tednih se toliko Mogočnega dogaja, da se komaj dohajam. Šele danes dojemam en drobec Veličine včerajšnjega dne. In šele danes dojemam Veličasten občutek, ki se prebudi, ko se uresniči košček Sanj..." 🙏 Neizmerno Hvaležna. Anavita Laureni, vaditeljica ALP (Academia Lana Praner) |
