Mucka Puhi

"Vsaka živalica čuti in ve, kakšna je tvoja ljubezen do nje" je misel, ki mi jo je kot majhni deklici povedala meni zelo draga oseba. Takrat smo doma imeli psičko, ki mi je bila zelo ljuba. Ta misel se me je zelo dotaknila in me spremljala skozi življenje, kot so me skozi življenje spremljali psički in mucki. Živali so zame vedno bile nekaj posebenga. Bile so moje veselje, možnost izražanja pozitivnih čustev in mnogokrat tudi moja uteha. Žival zame nikoli ni bila zgolj hišni ljubljenček ampak del družine.

Tako je še sedaj. Imava sedem muckov. Medsebojno so zelo povezani. Lepo jih je opazovati. Njihovo igro, medsebojno crklanje, umivanje. Še posebej so ljubki bratci Beauty, Izzy in Sky. Odrasli so že, stari dobro leto. Njihova značilnost je, da so nenehno skupaj. Obožujejo se. Med njimi ni tekmovalnosti, ljubosumja, jezljivosti. Nisem jih še videla, da bi kdaj kdo od njih na koga pihal. Nikoli se ne grebejo ali spodrivajo za nič. Niti za hrano, niti za božanje ali pozornost. Prav tako zelo so povezani s svojo mamico. Čeprav so že odrasli mački jo obožujejo. Ona pa nežna, potrpežljiva kot vsaka mama. Dovoljuje jim vse; da se kdo od njih zlekne nanjo, jo umiva, ljubkovalno grizlja, se igra. Izzy ima še živ spomin na hranjenje pri njej. Sem in tja se mu prebudi ta spomin in on bi pri njej še kar malo pil, ona pa ga s tačkami nežno odrine stran. Tako zelo nežna je in tudi hvaležna. 

Dolgodlaka Puhi, ki jo je nekdo zapeljal na vas in jo zavrgel. Bila je v krču. Prestrašena, da si niti jesti ni upala. Ko sva njo in njene tri mladiče peljala na bioresonanco, ko so bili mladiči stari kakšne dva meseca in z zelo vnetimi očki, je bioresnančna terapevtka rekla, da se še ni srečala z živalico, ki bi imela toliko travm in blokad kot Puhi. Vedela sva, da je tako. Z mladiči si je počasi pridobila zaupanje v življenje in v človeka. Počasi se je navajala, da je vsak dan sita in da ji ob hrani ni potrebno biti ves čas na preži. Zelo počasi naju je spuščala k sebi in se iz prestrašene sive mucke zlepljene dlake prelevila v rjavkasto nežno puhasto lepotico. Počasi se je učila in posnemala odrasle mucke, ter postajala vse bolj zadovoljna. Pozneje se sproščenosti učila od svojih treh mladičev. Posnemala jih je, ko so oni brezskrbno ležali na postelji, se igrali in se medsebojno crkljali. Tudi ona je plaho prišla in se vlegla med njih. Pričela je sodelovati tudi pri igri. Sedaj je skoraj povsem sproščena. Ure lahko leži na tebi, prede in dremucka. Ima obdobja, ko se ne premakne iz hiše in samo počiva ter uživa. Kot, da bi hotela nadoknaditi vse zamujeno za nazaj. Zelo rada se stisne v naročje. Ko se z njo pogovarjaš, razume. Včasih se v njej za trenutek prebudi strah. Zanimivo je, da ko ji v takih trenutkih rečeš, da ni potrebe po tem, da se boji, se v trenutku sprosti in začne presti. Ko ji poveš, da je lepa, prav vidiš koliko ponosa premore. Prav poseben izraz dobi na svoj obrazek. Zelo se je umirila in se vizuelno spremenila, le svojo nežnost in krhkost je ohranila. 

Z živaljo se človek res lahko poveže. Ji izrazi kar čuti in ji skozi to pomaga prestopiti slabe izkušnje in travme. Kajti, "moč ljubezni je najmočnejša energija, s katero je mogoče ozdraviti vse in vsakogar." (iz knjige Lane Praner Usojena).  

In živali so zares Mogočne. V svoji biti tako zelo čiste. Tako povezane. Ljubezni polne. In v stiku s seboj. Živijo sebe. Znajo uživati, se igrati, počivati. Človeku vedno dajejo novo priložnost. So naše največje prijateljice in učiteljice. Povezujmo se z Njimi in učimo se od Njih. 💫