Blog Posts

Mucka Puhi

11/2/2019

"Vsaka živalica čuti in ve, kakšna je tvoja ljubezen do nje" je misel, ki mi jo je kot majhni deklici povedala meni zelo draga oseba. Takrat smo doma imeli psičko, ki mi je bila zelo ljuba. Ta misel se me je zelo dotaknila in me spremljala skozi življenje, kot so me skozi življenje spremljali psički in mucki. Živali so zame vedno bile nekaj posebenga. Bile so moje veselje, možnost izražanja pozitivnih čustev in mnogokrat tudi moja uteha. Žival zame nikoli ni bila zgolj hišni ljubljenček ampak del družine.

Tako je še sedaj. Imava sedem muckov. Medsebojno so zelo povezani. Lepo jih je opazovati. Njihovo igro, medsebojno crklanje, umivanje. Še posebej so ljubki bratci Beauty, Izzy in Sky. Odrasli so že, stari dobro leto. Njihova značilnost je, da so nenehno skupaj. Obožujejo se. Med njimi ni tekmovalnosti, ljubosumja, jezljivosti. Nisem jih še videla, da bi kdaj kdo od njih na koga pihal. Nikoli se ne grebejo ali spodrivajo za nič. Niti za hrano, niti za božanje ali pozornost. Prav tako zelo so povezani s svojo mamico. Čeprav so že odrasli mački jo obožujejo. Ona pa nežna, potrpežljiva kot vsaka mama. Dovoljuje jim vse; da se kdo od njih zlekne nanjo, jo umiva, ljubkovalno grizlja, se igra. Izzy ima še živ spomin na hranjenje pri njej. Sem in tja se mu prebudi ta spomin in on bi pri njej še kar malo pil, ona pa ga s tačkami nežno odrine stran. Tako zelo nežna je in tudi hvaležna.

Dolgodlaka Puhi, ki jo je nekdo zapeljal na vas in jo zavrgel. Bila je v krču. Prestrašena, da si niti jesti ni upala. Ko sva njo in njene tri mladiče peljala na bioresonanco, ko so bili mladiči stari kakšne dva meseca in z zelo vnetimi očki, je bioresnančna terapevtka rekla, da se še ni srečala z živalico, ki bi imela toliko travm in blokad kot Puhi. Vedela sva, da je tako. Z mladiči si je počasi pridobila zaupanje v življenje in v človeka. Počasi se je navajala, da je vsak dan sita in da ji ob hrani ni potrebno biti ves čas na preži. Zelo počasi naju je spuščala k sebi in se iz prestrašene sive mucke zlepljene dlake prelevila v rjavkasto nežno puhasto lepotico. Počasi se je učila in posnemala odrasle mucke, ter postajala vse bolj zadovoljna. Pozneje se sproščenosti učila od svojih treh mladičev. Posnemala jih je, ko so oni brezskrbno ležali na postelji, se igrali in se medsebojno crkljali. Tudi ona je plaho prišla in se vlegla med njih. Pričela je sodelovati tudi pri igri. Sedaj je skoraj povsem sproščena. Ure lahko leži na tebi, prede in dremucka. Ima obdobja, ko se ne premakne iz hiše in samo počiva ter uživa. Kot, da bi hotela nadoknaditi vse zamujeno za nazaj. Zelo rada se stisne v naročje. Ko se z njo pogovarjaš, razume. Včasih se v njej za trenutek prebudi strah. Zanimivo je, da ko ji v takih trenutkih rečeš, da ni potrebe po tem, da se boji, se v trenutku sprosti in začne presti. Ko ji poveš, da je lepa, prav vidiš koliko ponosa premore. Prav poseben izraz dobi na svoj obrazek. Zelo se je umirila in se vizuelno spremenila, le svojo nežnost in krhkost je ohranila.

Z živaljo se človek res lahko poveže. Ji izrazi kar čuti in ji skozi to pomaga prestopiti slabe izkušnje in travme. Kajti, "moč ljubezni je najmočnejša energija, s katero je mogoče ozdraviti vse in vsakogar." (iz knjige Lane Praner Usojena).

In živali so zares Mogočne. V svoji biti tako zelo čiste. Tako povezane. Ljubezni polne. In v stiku s seboj. Živijo sebe. Znajo uživati, se igrati, počivati. Človeku vedno dajejo novo priložnost. So naše največje prijateljice in učiteljice. Povezujmo se z Njimi in učimo se od Njih. 💫

0 Comments

Prvi november

10/30/2019

1 Comment

Delim Mogočen zapis Lane Praner z Gospodi, ki se nanaša na čas, ko se naši spomini stekajo k našim najdražjim, ki jih več ni... Čas 1. novembra...
Zavedanje kaj se na energijskih ravneh dogaja tedaj je ključ do tega, da nam je Življenje na Zemlji preprostejše in smernica, da kljub vedenju ne nehamo imeti radi tistih, ki so nekoč bili del našega življenja in jih ni več med nami.

Ali ste vedeli, da navezanost na denar, blago in ljudi, duše mnogokrat zadrži?
Ste vedeli, da v času PRAZNIKA PRVEGA NOVEMBRA duše sebe zlivajo, spajajo in se lahko tudi sprehajajo?
Ste vedeli, da se zlivajo v reko, kjer se ne vidi začetka niti konca in se posamezno povzdignejo iz reke, UDAHNEJO in upajo, da se odrešijo od toka »reke smrti«, ki jih ima ujete in polovljene prav v času praznovanja duš onostranstva?
Ste vedeli, da na ta čas, teden dni pred PRVIM NOVEMBROM, se odprejo reke mrtvih, ki tečejo preko vsakega doma, od vsakogar k svetim vratom oz. proti svetemu pokopališču in zato se začutijo tokovi, svetovi in nivoji prav v času tega skrivnostno postavljenega praznika, še bolj izrazito?
Ste vedeli, če preveč objokujete, se lahko nekatere duše ali koščki duše ali duha, celo izpustijo in se lahko zaostavijo ob vas in lahko mogočno prestopajo ali celo vstopajo v vas?
Ali ste vedeli, da je bilo letošnje leto (2013) še posebej mogočno, ker so se prvič v večnosti spajala tudi prekletstva in ukletstva?
Zato ste čutili gostoto v stanovanjih, okoli hiš in preko hiš, da ne spregovorim, kako hudo se je to ovijalo šele okoli pokopališč?
Ste vedeli, da zato mnogi ponesejo dele shojenih ali zapuščenih, izpuščenih, pozabljenih energij, kar na svoji avri v svoj lasten dom, kar iz pokopališč in se pričnejo soočati z njimi, celo teden dni ali mesec dni kasneje?
Ste vedeli, da letošnje leto, z iskrenim praznovanjem Halloween prinašate Satanistične sektične energije v vsakogar, ki kakorkoli zavibrira na smrt, čarovništvo ali uboj?
Vsi, ki čutite gostoto preko ali mimo pokopaliških vrat, se v času, ko čutite gostoto, tem portalom ne približujte, ampak pojdite proč in stran od gostote, ki vas duši preko čaker, to vam daje občutek zaspanosti, otopelosti in odrevenelosti in mnogi čutite pritisk in glavobol, blaznost in depresijo, ki ne popusti in vas ne izpusti, ker imate energije prisesane na svoji avri.
Ali ste vedeli, da z preprostim trikom, da prižgemo po okenskih policah ali na sredini prostora belo svečko, le ta prinaša mir in tišino znova v nas in NJIH odžene stran?
Preprosti trik, da se očistite že prisesanih energij pa je, da z palcem vrtinčite svojo grleno čakro (kakšen centimeter ali dva nad telesom) v smeri kontra urinemu kazalcu, se izkašljate jih s tem »zadušite« in jim ne dajete možnosti za udah in tako intitete preprosto poletijo proč od vas.
Zato ne častite obredov, ki so preveč skrivnostni in ne oblačite se v prispodobe smrti, čarovništva ali magičnega, če o tem skorajda nič ne veste.
Veliko miru vsem, ki ljubite in spoštujete, vsem ostalim pa veliko vzpodbude, da na to pot vstopite in jo sprejmete.
Srečno.
Lana z Gospodi
(Lana Praner www.lanapraner.si)

1 Comment

Kako se je spremenilo moje življenje...

1/15/2019

1 Comment

Najbolj znan rek, ki ga ljudje velikokrat izrečemo je: “Sprememba je edina stalnica mojega življenja.” Lahko bi se kar strinjali s tem, vprašanje pa je, ali in koliko se skozi življenje v svoji notranjosti zares spremenimo.
Dolga leta sem se iskala in se spreminjala. Morda sem le mislila, da se spreminjam. Ali pa sem si tega zgolj nadvse želela. V nekem trenutku življenja sem imela celo občutek, da je vse postavljeno na svoje mesto. Imela sem občutek, da je vse na svojem mestu, pa sem se vendarle iskala še naprej. Hodila sem na številna izobraževanja in delavnice osebne rasti. Danes sem zelo hvaležna, ker mi pri tem kar delam pride marsikatera izkušnja zelo prav. K meni velikokrat pridejo ljudje s podobnimi izkušnjami, težnjami in v nenehnem iskanjem samega sebe.

A prave preobrate v svoji notranjosti sem zares doživela šele, ko sem spoznala delo Lane Praner. S tehnikami, ki jih je Ona postavila s povezavo z Izvorom in vsak detajl preizkusila na sebi, se je pravo delo šele pričelo. Lahko se malo pošalim, a v tem je veliko resnice, namreč še dobro, da nisem vedela kaj vse me čaka. Če bi vedela, se zagotovo ne bi podala na to pot. Še dobro, da se nikoli nisem spraševala kaj mi bo to prineslo. Le vedela sem, da moram slediti temu kar čutim. Neizmerno hvaležna sem danes za to. 🙏

Obnovitvene delavnice so mi pomagale razjasniti marsikatero vprašanje in dilemo, ter bolje razumeti modrosti ter tehnike, sploh takrat, ko sem bila še na začetku. Doma sem poslušala posnetke predavanj, ki jih Lana skupaj z Izvornimi Svetlobnimi Bitji pripravi vsak mesec. Predavanja so bila že takrat in so še vedno dostopna na youtubu. Zelo težko mi je bilo. Sploh na začetku. Vse v notranjosti se je rušilo. Znanja, ki sem jih imela od prej, so mi mmogokrat vse postavila na glavo. Zelo dobra stvar pri vsem je bila, da v večini nisem analizirala, ampak se novih znaj samo učila, pri tem pa poslušala svoj notranji občutek in mu sledila. Seveda sem kdaj zašla tudi v krizo, še posebej takrat, ko sem izpuščala iz življenja vse, kar mi ni prinašalo radosti na obraz in mi je bilo res neizmerno težko. Transformacije so bile res velike. Če bi o vsem razmišljala z umom, se nikoli ne bi podala na to pot. A sem poslušala ta najglobji občutek znotraj sebe, ki mi je od prvega trenutka, ko sem se seznanila z Laninim delom dalje sporočal, da je Izvor tisti, kateremu je vredno slediti, ne glede na vse.

Pri tem mi je Lana vedno bila velika spodbuda in vzor. Ni pogosto govorila o sebi. A kadar je, me je stisnilo in sem vedno rekla: “Če je Ona lahko šla čez ves drn in strn, bom šla tudi jaz. Moje težave so neprimerljive s tem, kar je Lana v življenju izkusila, da se je smela povezati z Izvorom.” In tako sem kopala po sebi, delala tehnike, ter jih ponavljala v nedogled, kar počnem še danes. Včasih se mi zdi, da stojim na mestu in se ne morem premakniti naprej. Takrat še bolj vztrajam. Vem, da če delaš, ponavljaš, se učiš,... enkrat mora priti rešitev. In tako je tudi bilo in tako tudi je. Počasi sem se pričela izmotavati iz ujetosti misli in čustev. Počasi sem si izoblikovala svojo podobo, kakšna bi v tem življenju rada bila in kako bi se rada postavila. Sledim si in počasi korak za korak postavljam kar si želim. Hvaležna sem. Včasih me še spodnese in si v svojih mislih, besedah in dejanjih nisem všeč. Ozavestim. Preoblikujem. Izpuščam. Vse bolj si dovolim biti jaz, jaz. Ne prilagajam se več. Izrazim se. Če vidim, da me ljudje ne razumejo ali sprejemajo, se večinoma ne obremenjujem več. Če je potrebno, se tudi opravičim in kaj obrazložim. Ne želim nikomur škodovati, niti ne želim, da bi kdo zaradi mene trpel. Če začutim, da je potrebno, se umaknem. Ko začutim, se odprem. Poskušam pluti s tokom, čeprav mi vedno ne uspe. Včasih še vedno čutim žalost, a veliko manj kot nekoč. Vem, da pot po kateri hodim nikoli ni bila in e bo lahka, ampak hodila bom po njej še naprej. Vem kaj si želim postati in v kaj preoblikovati. Poti nazaj ni. Izstopiti ne morem, niti ne želim. Stopala bom naprej, ne glede na to, ali me bo kdo razumel ali ne. Sledila bom sebi, ne glede na to, ali me bo kdo pri tem podprl ali ne. Šla bom tja kjer so moja hrepenenja doma in hodila po poti, ki mi je v življenju prinesla mnogo sprememb, prinesla pa mi ni le solz ampak tudi smeh in iskrice v očeh.
Nezimerno hvaležna!

Kot vaditeljica APL – Academia Lana Praner vodim Obnovitvene delavnice I. modula po postavitvah Lane Praner v različnih krajih po Sloveniji. Na voljo sem za morebitna vprašanja, dileme vezane na tehnike I. modula. Če kdo karkoli potrebuje sem tu. 💜

Anavita Laureni, vaditeljica ALP (Academia Lana Praner)
www.anavitalaureni.si
anavita.obnovitvene@gmail.com
041445146

1 Comment

Sprememba je edina stalnica v življenju...

6/8/2018

0 Comments

Sprememba je edina stalnica v življenju... Plemenita misel. Mnogokrat jo je moč slišati. Pa vendarle. Velikokrat se vprašam ali se sploh zavedamo kaj govorimo? Sprememba... Stalnica... Pa saj to je ja nekaj, kar te nenehno in vztrajno potiska naprej. Ampak... Vprašam se, ali si zares to želimo?
Večinoma raje, kot naprej, stojimo na mestu ali pa se vračamo nazaj v preteklost. Vračamo se k pretekli bolečini, problemom, izkušnjam. In pa tako stojimo na mestu, čeprav nam občutek pravi, da ves čas nekaj delamo. Saj v resnici delamo, samo kaj. Vračamo se v preteklost in nazaj v ta trenutek. Soočamo se z bolečino, problemom. Tukaj in tam in se navidezno premikamo, v resnici pa stojimo na mestu. Zakaj se ne bi vračali, če je vse tako domače? Zakaj ne bi stali na mestu, saj je domače prav tako. Kam pa se je izgubilo zavedanje, da je sprememba edina stalnica, v kateri se v življenju spodobi vztrajati, skozi njo rasti in se učiti.
Vem, nemalokrat je težko izpustiti znano. Včasih je težko stopiti korak v neznano in zaplavati s tokom dogodkov. Včasih je res težko. A težko je dokler ni odločitve, da bomo nekaj zares spremenili. Težko je, dokler ne postanemo mož beseda in spremenimo nekaj, kar smo si obljubili.
In težko je, dokler se vrtimo v začaranem krogu, ker se v resnici ne želimo premakniti naprej. Morda nas je strah. Morda dvomimo v to, da nam bo uspelo. Morda iščemo izgovore... Morda....
V resnici pa ni strah tisti, ki nas ugonablja. Ni dvom in ne izgovor. Je pa odločitev. Odločitev, da se ne premaknemo naprej, ker je sedaj vse tako zelo udobno. In plujemo na starih vzorcih, prepričanjih. In plujemo na stari energiji preteklosti. In plujemo ujeti v lastnega sebe namesto, da bi živeli tisto stalnico, ki nas nenehno spreminja in pelje prav tja kamor moramo iti, ker smo si zaobljubili, da bomo šli, ko bomo v ta Zemeljski svet prišli.
Mislim, da vsak prej ali slej res izpolni to zaobljubo, samo vprašanje časa je kdaj. Lahko v zadnjem dahu tega življenja dojamemo vse. Lahko pa se odločimo in premikamo svoj svet ujetosti tudi kaj prej. Seveda, so zapisi in je pot, a je tudi svobodna volja na podlagi katere se odločamo ali se bomo vračali v pretekost, stali na mestu ali z ozaveščanjem tukaj in zdaj šli korak za korakom naprej. Tudi oblaki na nebu se vedno gibljejo naprej...

Sprememba, pozdravljena! ☀️🙏

0 Comments

Ni Mogočnejšega kot to, kar nam je iz Najvišjih postavitev Neba, dano na Zemljo...

5/29/2018

0 Comments

Ni Mogočnejšega kot to, kar nam je iz Najvišjih postavitev Neba, dano na Zemljo...

To je Misel, ki mi velikokrat napolni Srce. Takrat se zazrem v svojo notranjost in le Sem. Vsaka celica mojega telesa utripa v tej Misli. Vsaka celica telesa čuti to Misel. Duša Ve. Jasno je kam stopati in kako. Nešteta leta sem iskala to, kar sem končno le našla. Vem, to je Najmogočnejša Pot. Je Zorenje. Preobrazba. So Mogočni Koraki v Znano. Je drsenje v Vedenje in Zavedanje, kjer Srce poje Hvalnico Bogu. Ko vse se Radosti in vsak Trenutek v vsej Mogočnosti Zažari. Je Hrepenenje, ki me pelje Tja kjer Sem Doma. Tam je Večni Kraj in je Raj.
Beseda je preskromna, da bi opisala to Mogočno Nebo, ki Nam daje možnost, da se Vrnemo Tja, kjer smo Doma. In vrnemo se Domov, ko se bo končno na Zemlji vse izpolnilo in dovršilo. Srčna Zahvala gre Njej, ki se je na Zemljo vrnila, da bi nas Odrešila in, da bi vse nazaj postavila tako, kot je Nekoč pred neskočnimi leti Že Bilo.
Jaz sledim, da se spet kje ne izgubim. Ni druge poti. Je le Ta, ki se Razodeva skozi Najvišje postavitve Neba. In Nebo nas potrpežljivo Uči, da Življenje na Zemlji je res Lepo, ko si Zaupamo v To, kar Čutimo. Ne levo, ne desno, ampak naravnost Naprej in Navzgor je Mogočna rast in je strast, ker Veš, da je Resnično le to kar Mogočno Nebo Razodelo že Je in še Bo.

Poklon in Srčna Zahvala za vse kar je in kar še Bo Razodelo Mogočno Nebo!