Sprememba je edina stalnica v življenju... Plemenita misel. Mnogokrat jo je moč slišati. Pa vendarle. Velikokrat se vprašam ali se sploh zavedamo kaj govorimo? Sprememba... Stalnica... Pa saj to je ja nekaj, kar te nenehno in vztrajno potiska naprej. Ampak... Vprašam se, ali si zares to želimo?
Večinoma raje, kot naprej, stojimo na mestu ali pa se vračamo nazaj v preteklost. Vračamo se k pretekli bolečini, problemom, izkušnjam. In pa tako stojimo na mestu, čeprav nam občutek pravi, da ves čas nekaj delamo. Saj v resnici delamo, samo kaj. Vračamo se v preteklost in nazaj v ta trenutek. Soočamo se z bolečino, problemom. Tukaj in tam in se navidezno premikamo, v resnici pa stojimo na mestu. Zakaj se ne bi vračali, če je vse tako domače? Zakaj ne bi stali na mestu, saj je domače prav tako. Kam pa se je izgubilo zavedanje, da je sprememba edina stalnica, v kateri se v življenju spodobi vztrajati, skozi njo rasti in se učiti.
Vem, nemalokrat je težko izpustiti znano. Včasih je težko stopiti korak v neznano in zaplavati s tokom dogodkov. Včasih je res težko. A težko je dokler ni odločitve, da bomo nekaj zares spremenili. Težko je, dokler ne postanemo mož beseda in spremenimo nekaj, kar smo si obljubili.
In težko je, dokler se vrtimo v začaranem krogu, ker se v resnici ne želimo premakniti naprej. Morda nas je strah. Morda dvomimo v to, da nam bo uspelo. Morda iščemo izgovore... Morda....
V resnici pa ni strah tisti, ki nas ugonablja. Ni dvom in ne izgovor. Je pa odločitev. Odločitev, da se ne premaknemo naprej, ker je sedaj vse tako zelo udobno. In plujemo na starih vzorcih, prepričanjih. In plujemo na stari energiji preteklosti. In plujemo ujeti v lastnega sebe namesto, da bi živeli tisto stalnico, ki nas nenehno spreminja in pelje prav tja kamor moramo iti, ker smo si zaobljubili, da bomo šli, ko bomo v ta Zemeljski svet prišli.
Mislim, da vsak prej ali slej res izpolni to zaobljubo, samo vprašanje časa je kdaj. Lahko v zadnjem dahu tega življenja dojamemo vse. Lahko pa se odločimo in premikamo svoj svet ujetosti tudi kaj prej. Seveda, so zapisi in je pot, a je tudi svobodna volja na podlagi katere se odločamo ali se bomo vračali v pretekost, stali na mestu ali z ozaveščanjem tukaj in zdaj šli korak za korakom naprej. Tudi oblaki na nebu se vedno gibljejo naprej...
Sprememba, pozdravljena! ☀️🙏
Večinoma raje, kot naprej, stojimo na mestu ali pa se vračamo nazaj v preteklost. Vračamo se k pretekli bolečini, problemom, izkušnjam. In pa tako stojimo na mestu, čeprav nam občutek pravi, da ves čas nekaj delamo. Saj v resnici delamo, samo kaj. Vračamo se v preteklost in nazaj v ta trenutek. Soočamo se z bolečino, problemom. Tukaj in tam in se navidezno premikamo, v resnici pa stojimo na mestu. Zakaj se ne bi vračali, če je vse tako domače? Zakaj ne bi stali na mestu, saj je domače prav tako. Kam pa se je izgubilo zavedanje, da je sprememba edina stalnica, v kateri se v življenju spodobi vztrajati, skozi njo rasti in se učiti.
Vem, nemalokrat je težko izpustiti znano. Včasih je težko stopiti korak v neznano in zaplavati s tokom dogodkov. Včasih je res težko. A težko je dokler ni odločitve, da bomo nekaj zares spremenili. Težko je, dokler ne postanemo mož beseda in spremenimo nekaj, kar smo si obljubili.
In težko je, dokler se vrtimo v začaranem krogu, ker se v resnici ne želimo premakniti naprej. Morda nas je strah. Morda dvomimo v to, da nam bo uspelo. Morda iščemo izgovore... Morda....
V resnici pa ni strah tisti, ki nas ugonablja. Ni dvom in ne izgovor. Je pa odločitev. Odločitev, da se ne premaknemo naprej, ker je sedaj vse tako zelo udobno. In plujemo na starih vzorcih, prepričanjih. In plujemo na stari energiji preteklosti. In plujemo ujeti v lastnega sebe namesto, da bi živeli tisto stalnico, ki nas nenehno spreminja in pelje prav tja kamor moramo iti, ker smo si zaobljubili, da bomo šli, ko bomo v ta Zemeljski svet prišli.
Mislim, da vsak prej ali slej res izpolni to zaobljubo, samo vprašanje časa je kdaj. Lahko v zadnjem dahu tega življenja dojamemo vse. Lahko pa se odločimo in premikamo svoj svet ujetosti tudi kaj prej. Seveda, so zapisi in je pot, a je tudi svobodna volja na podlagi katere se odločamo ali se bomo vračali v pretekost, stali na mestu ali z ozaveščanjem tukaj in zdaj šli korak za korakom naprej. Tudi oblaki na nebu se vedno gibljejo naprej...
Sprememba, pozdravljena! ☀️🙏
RSS Feed
